Jeseni 2010 sem si kupila Zoranovo sivo obleko z bolerom za zabavo ob začetku oddaje Supermodel Slovenije. Že nekaj časa sem pisala modni blog, a takrat nas “diletantov” še niso vabili na dogodke. Slovenska modna scena je (bila) takšna kot modne scene povsod po svetu — kot pariški saloni prejšnjega stoletja, kamor te je moral nekdo vpeljati, drugače so te stare kontese gledale zviška.
Na dogodku nisem poznala nikogar razen prijateljice, ki me je povabila, in Zorana. Ona je bila preveč zaposlena s poziranjem za fotografe družabne kronike, da bi me komu predstavila. Stala sem ob strani in žulila sok. Gostota ljudi in jakost glasbe sta bili peklenski. Zame je bil večer na dobri poti, da propade. Ostali so se zabavali.
Edini, ki je opazil moje nelagodje, je bil Zoran. Čeprav sva se komaj poznala, me je vsem svojim kolegom predstavil kot najboljšo slovensko modno blogerko. Naenkrat nisem bila več outsider.
Ko sem se kasneje spominjala tega dogodka, sem vedela, da bi Zoran naredil enako, tudi če bi tisti večer nosila obleko kakšnega drugega oblikovalca.
***
Jeseni 2010 si nisem predstavljala, da bom sivo obleko z bolerom oblekla tudi za Zoranov zadnji rojstni dan manj kot štiri leta kasneje. Poklon v Stari mestni elektrarni je bil lep in žalosten. Bili so hohštaplerji in estradnice, ki so se nalivali z zastonj šampanjcem kot na navadni pasji procesiji. Bilo je malo, premalo Zoranovih kreacij. Bili so novinarke in novinarji, ki so jih bila v dnevih pred dogodkom na Facebooku polna usta dobrodelnosti in sočutja, ko pa jih zaradi prezasedenosti dvorane niso spustili na modno revijo, so odvihrali s prizorišča, ne da bi počakali na dražbo.
Ampak nihče od teh pajacev ni pokvaril dogodka. Zrak je bil prepreden z neizgovorjenimi mislimi Zoranovih prijateljev in vseh, ki smo vedeli, zakaj smo tam. Na Zoranovo željo je prišla starejša gospa, ki je zanj skrbela v Hospicu, nuna, ki jo je bilo strah, da med modno srenjo zanjo ne bo prostora. Presenečena je bila, kako močno je pripadala tja. Nič čudnega: ta večer je bila slovenska moda enotnejša kot kadarkoli prej. To je odražalo tudi 34 oblačil na dražbi. Sodelujoči oblikovalci so dobili nalogo zgledovati se po Zoranovem slogu, vendar je vsak obdržal lastno poetiko. Oblačila so imela skupno le barvo – črno.
Pomislila sem, da lahko tak dogodek navdahne samo poseben človek.
***
Zoranu ni bilo dobro, odkar je Rašica (in z njo njegova linija R Exclusive) zaradi nesposobnosti in pohlepa propadla. Ker mu je kot umetniku v krizno nazadujoči Sloveniji zmanjkalo možnosti, se je zaposlil na faksu. Pred začetkom dela na NTF-u sva se srečala. Živčen je bil zaradi poplave administrativnega dela, ki spremlja profesuro. Verjamem, da se je veselil dela z mladimi – takrat je bil že dolgo mentor kolektiva Young@Squat. Hujše je bilo soočenje z dejstvom, da oblikovanje, kostumografija in stiliranje ne nanesejo več prihodka, ki bi omogočal lepo življenje.
Seveda ni šlo samo za denar. Umetnik mora imeti lepo življenje, da lahko ustvarja. Navdih in lastna soba, kot je pisala že Virginia Woolf. Da bi premagal meje in poletel v višine, moraš biti v neprestanem stiku z boljšim(i) od sebe. Potrebuješ prostor, širino in odprtost. Vanje se lahko zatečeš v svoji domišljiji, a na dolgi rok te to ne izpolni. Slovenija je kraj, kjer zadrti, nerazgledani ljudje onanirajo na stadione, kulturo pa enačijo s parazitstvom. Mislite, da je eksodus mladih slovenskih oblikovalcev na študij in delo v tujino naključje?
Poleg okolja žebelj v krsto slovenskim modnim oblikovalcem predstavlja dvoličnost potrošnikov. Mediji in veleblagovnice vestno reciklirajo pozive k podpiranju domače mode. Objavljajo članke, prirejajo okrogle mize, dneve popustov in tedne mode. A ko je treba preiti od besed k dejanjem, se dober namen konča. Potrošnice se izgovarjajo, da je slovenska moda predraga. OK. Poceni ne more biti, saj oblačil ne šivajo delavci v Bangladešu za dolar na dan. Blago na meter slovenske oblikovalce stane veliko več kot Zaro. Kje so tu še drugi stroški?
Iste potrošnice, ki “nimajo denarja” za domače oblikovalce, mirne duše sfrčkajo stotine evrov za razne kenze in michaele korse. Na dogodkih, posvečenih slovenski modi, tako večina ljudi nosi kose “zvenečih” tujih znamk.
Beda.
Vsi so “spoštovali” Zorana. Bil je “mojster črnine” in “slovenski Balenciaga”. A če bi ga res spoštovali, bi kupovali njegova oblačila. S spoštovanjem namreč ne moreš plačati položnic.
V tako nenaklonjenem in nespodbudnem okolju je živel in delal Zoran Garevski.
***
Zoran je umrl na toplo poletno nedeljo. Čeprav sem upala, da bo energija poklona v Stari elektrarni upočasnila podivjani ples metastaz, sem vedela, da bo odšel poleti. Ta varljivi letni čas, ko vsi izgledamo krasno in razkazujemo porjavelo kožo, naša podstrešja pa so polna okostnjakov. Zoranove črne obleke nikoli niso prišle bolj do izraza kot poleti. Vročina, utrip asfalta, težka gmota mestnih vonjev, nedosegljive sanje … nad vsem tem pa baldahin iz črnine. Zoran je delal obleke za morilske vdove in gozdne vile. In tudi za smrt, seksi in resnobno. Morda je pohitela po njega, ker si ga je zaželela za osebnega krojača.
***
O pokojnem imamo navado govoriti vse najboljše. O Zoranu smo govorili vse najboljše, tudi ko je bil še zdrav. Pa tudi ni bilo treba veliko govoriti. Ko si bil z njim, ti je bilo jasno. Zoran je bil poosebljenje Kosovelovega verza “Bodi svetilka, če ni ti mogoče biti človek”. Da mu ni bilo dano biti človek, je z drugimi besedami znal povedati tudi sam. Že od mladih let je čutil težo odgovornosti, ki spremlja drugačnost. Človek živi svoj prozaičen obstoj. Svetilka pa navdihuje in vodi tisočere.
Človek živi, svetilka izgori.
Z Zoranom nisva bila prijatelja, vendar je nekoč Marjeti Grošelj rekel, da sem ena redkih s pravim sistemom vrednot. V živo me je zadelo, da je na osnovi nekaj krajših srečanj od vseh mojih značilnosti prepoznal prav to. Bila sva na isti valovni dolžini. Želeti kaj več bi bilo neskromno. Pa vendar si želim. Želim si, da bi imela dovolj časa, da bi skupaj naredila kaj lepega. Zoran, ne gre drugače, kot da se še kdaj srečava in dokončava najino zgodbo. Ob bistrem potoku, na pariškem bulvarju, na koncu vesolja. Nekje, nekoč.
8 comments
Eva, najlepši in najbolj občuten zapis o Zoranu, kar sem jih prebrala v zadnjem tednu.
moj poklon tvojemu pisanju, poklon tvoji iskrenosti. in seveda Zoranu.
žal je Slovenija polna ljudi, ki imajo usta zato da glasno trobezlajo, da bi storili kaj več, niso sposobni in Slovenski umetnik je vreden šele takrat, ko ga sprejme tujin.
hvala za tvoje pisanje, cenim odkritost brez dlake na jeziku
Eva, čudovito napisano. Mislim, da si prav zaradi takšnih iskrenih in "nehohštaplersko" zapisanih objav zaslužiš naziv, s katerim te je g. Garevski predstavil na dogodku jeseni 2010. <3
Lepo je prebrati zapis, ki je lep, iskren in od njega lahko odneseš marsikaj pozitivnega. Hvala.
Zelo lepo, osebno in z obcutkom napisano Eva. Moje mnenje o tvojem delu in tebi sami pa ze itak ves:). Lep dan ti zelim, VIta
Pretekla dva tedna sta zaznamovala smrti ljudi, ki bi jih še potrebovali med nami, a očitno ima vesolje drugačne plane. Nekateri med njimi so bili premladi, med njimi tudi Zoran Garevski.
Njegovi kosi oblačil so posebni, ker so kljub resnobnosti poetični. To je umetnost. Za dojemanje umetnosti, pa potrebuješ izostrene čute in dobršno mero razgledanosti. Občutek za lepo in umetnost se razvijata od malih nog… Ni pomembno ali starši imajo denar ali ne. Pomembno je to, kaj ti je v otroštvu dano, pokazano in pri čem te spodbujajo. Če si čuten in talentiran, prepoznaš lepo in ga razvijaš, neguješ celo svoje življenje…
Pri nas je takšnega razumevanja, širine in čutnosti zelo malo. Kljub denarju, ki ga veliko ljudi skriva na banki ali v nogavici pod posteljo. Za nemci smo kar drugi na evropski lestivi po bančnih prihrankih.
Posamezniki, ki si lahko privoščijo visoko cenovne blagovne znamke ponavadi nimajo ravno smisel za estetiko, kaj šele za umetnost. Mi živimo na vasi in v skladu s tem se tako obnašajo tudi ljudje. Žal to večkrat občutim na svoji koži. Nihče ne želi zamujati za drugimi, samo poglejte avtomobile. Nič ni narobe s Kenzom, če ga znaš nosit in ti čez celo majico ravno ne piše KENZO. Lahko si Incognito, ampak to ni zanimivo, ker nihče ne ve, kaj nosiš=?! Vse navzven v glavi pa pajčevinasto podstrešje, frustracije, velike frustracije in slaba samopodoba. Žal, žal… Eva, mi, ki tukaj živimo, to gledamo vsak dan. Tudi drugje ni kaj bolje, je pa mogoče večja masa ljudi in zato večja masa tistih, ki imajo okus, smisel za estetiko.
Žal tujina ni dostopna vsem, vsaj kar se tiče podiplomskega študija in študija specializacije. Cene šolnin so vrtoglave in Republika Slovenija ne krije več štipendij za humanistične študije. Tisti, ki so lahko odšli študirati v tujino so odšli na račun svojih staršev in starih strašev.
Oditi delati v tujino je pa že drugačna zgodba. Nekateri se po nekaj letih vrnejo, tisti, ki si naredijo lagodno življenje pa ostanejo. Odvisno, koliko te kapitalistični sistem in služba posrkata, izmučita.
Sistem vrednot nas ima tukaj mnogo, a v tej puščavi kulturnega pustošenja, primitivizma, nepotizma na vsakem koraku, posmehovanja in borbe za vsak dan ne pride do izraza. Sploh ni pomemben, a vseeno nas je vedno več.
Lepo pišeš in rada preberem tvoje članke. Vedno se me dotaknejo.
Eva, tale tvoj članek je tako življenjski, slovensko resničen, da se po eni strani kar zgrozim.
Ampak si mi privabila solze v oči s tvojim lepim in čutnim zapisom o Zoranu. Jaz ga nisem poznala osebno niti njegov potek življenja, sem pa spremljala njegovo ustvarjanje. Zato poklon njemu in njegovem kratkem a plodnem ustvarjanju.
Sem se pa našla tu nekje vmes, ker sem tudi sama opustila ustvarjanje oblačil zaradi golega preživetja, čeprav sem neizmerno uživala in me je to izpolnjevalo...........se podala v ekonomijo, diplomirala in opravljam službo, ki mi nikoli ne bo pomenila druga kot to, da preživim mesec in izšolam otroka.
Škoda, da smo Slovenci (z izjemami) tako sprogramirani v glavah, da si želimo vsega kar je tuje in poveličujemo vse kar ni naše.
Moje oči so se kar zarosile. Najlepši zapis! To je iskrenost in to je pravo slovo, pa se sploh nista dobro poznala. Res je nate moral narediti zelo močan vtis. Ko bi tole lahko Zoran prebral... Včasih lepe besede izgovorimo šele ko je prepozno, ko smo tukaj pa lepe besede pozabimo deliti.